Pot ni lahka, a je vredna: Tarin Požru o svoji nogometni zgodbi
Tokrat smo se pogovarjali s Tarin Požru, mlado nogometašico, ki je svojo pot začela pri Gažonu in se zdaj prebija skozi izzive v članski ligi. Spregovorila je o težavah in priložnostih, s katerimi se sooča ekipa, njenem razvoju in motivaciji, pa tudi o tem, kako ohranja strast do nogometa. Tarin z odprtostjo deli svoje misli o odgovornostih kapetanke, načrtih za prihodnost in pomembnosti podpore družine in prijateljev. Pogovor prinaša navdih in vpogled v predanost, ki jo prinaša svet ženskega nogometa.
Kakšni bi opisali svojo nogometno pot, in kaj vas je pripeljalo do Gažona?
Kot »otrok Gažona«, kjer sem pri sedmih letih naredila prve nogometne korake, sem izjemno hvaležna za priložnosti, ki mi jih je klub omogočil. Veseli me, da mi je Gažon dal možnost igrati v prv članski ligi ter da se je klub zavzel, da dekleta iz kategorije U17 po zaključku mladinskega staža niso ostala brez priložnosti za nadaljevanje. Hvaležna sem, da lahko še naprej rastemo v klubu, ki verjame v našo prihodnost in razvoj.
Kako ste se prilagodili igranju v prvi ligi, in ali je bilo to težje, kot ste pričakovali?
Prehod iz U17 v člansko ligo je bil velik izziv. Naš cilj je bil ohraniti ekipo skupaj, se obdržati v ligi in se izogniti pogostemu izstopanju klubov iz lige, kot se je dogajalo v preteklosti. Verjamemo, da lahko z vztrajnostjo in trdim delom v naslednjih treh do desetih letih dosežemo vidnejše rezultate. Zavedamo se, da uspeh ne pride čez noč, kot pričakujejo nekateri, ampak je plod dolgoročnega vlaganja. Manjši klubi, kot so Primorje in Krim, so po približno desetih letih trdega dela uspeli doseči rezultate, ki jih vidimo danes.
Katere so ključne lekcije, ki ste se jih naučili iz debitantske sezone?
Debitantska sezona nas je naučila, da mora ekipa imeti dovolj široko klop zaradi poškodb, kartonov, študijskih in službenih obveznosti ter utrujenosti igralk, ki igrajo tako v U17 kot v članski ligi. Nogomet v članski ligi je hitrejši in bolj fizičen, dueli so močnejši, v ligi pa igrajo vrhunske igralke, vključno s številnimi kakovostnimi tujkami. To je povsem druga raven v primerjavi z U17.
V čem vidite glavne razlike med lansko in letošnjo sezono? Zdi se, da ste lani bile bolj konkurenčne z ekipami iz spodnjega dela lestvice.
Prebrala sem članek trenerja Mure, ki je omenil, da morajo paziti na poškodbe igralk, saj nimajo dovolj kakovostnih zamenjav za nosilke igre. Brez ene nosilke je ekipa 30 % šibkejša, brez dveh ali treh pa pade kakovost ekipe za skoraj polovico. Pri fantih lahko poškodovane igralce nadomestijo enako kakovostni igralci, kar pa pri dekletih žal ni mogoče. Od lanske sezone smo zaradi poškodb, študijskih in službenih obveznosti izgubili med pet in osem nosilk igre. Nadomestile so jih mlajše igralke, stare 16 let, ki hkrati nastopajo tudi v ligi U17, vendar izkušnje v članski ligi šele pridobivajo. Poleg tega smo zaradi študija večino tedna odsotne od klubskih treningov, kar pomeni, da lahko vadimo le individualno, kar pa ne more nadomestiti klubskih treningov.
Kaj po vašem mnenju ekipi manjka za konkurenčnejšo igro v ligi, glede na to, da ste v letošnji sezoni še brez točk?
V letošnji sezoni smo si točke zaslužili, a nam je manjkala učinkovitost, včasih pa tudi nekaj sreče. Odsotnost nosilk igre se vsekakor pozna. Ko bodo mlajše igralke pridobile izkušnje in prevzele vodilno vlogo, bodo prišli tudi rezultati. Potrebno je samo pogledati, koliko časa so Primorje in Krim potrebovali za dosego današnjih uspehov.
Kako boleči so porazi proti novinkam v ligi, Mariboru in Aluminiju, glede na to, da je za vami debitantska sezona?
Vsak poraz je boleč, ne glede na nasprotnika. Po vsaki tekmi moramo igralke "resetirati" občutke in se osredotočiti na pripravo za naslednjo tekmo. Sama sezona ni zagotovilo za uspeh – rezultate prinašajo izkušene igralke. Kdor pričakuje, da bo 16-letna igralka v drugi sezoni, pri 17 letih, avtomatsko prinesla rezultat zgolj zato, ker igra drugo leto, podcenjuje delo drugih klubov in igralk, ki so v ligi že več kot deset let in imajo dolgoletne izkušnje.
Kako ste zadovoljni s svojimi individualnimi nastopi in prispevki v letošnji sezoni?
Z letošnjimi nastopi in svojim prispevkom sem zadovoljna, čeprav vedno vidim prostor za izboljšave. Trudim se rasti z vsako tekmo in izpopolnjevati svoje tehnične in taktične sposobnosti ter prispevati k pozitivnemu vzdušju na igrišču. Zavedam se svojih šibkejših točk, na katerih moram še delati, saj želim, da bi bila vsaka naslednja tekma priložnost za napredek in boljšo igro za ekipo.
Kako ste se počutili, ko ste po nekaj tekmah postali kapetanka ekipe?
Ko sem po nekaj tekmah postala kapetanka ekipe, sem bila izjemno ponosna. To je znak, da mi trener in soigralke zaupajo in verjamejo v moje vodstvene sposobnosti. Hkrati sem začutila veliko odgovornost, saj se zavedam, kako pomembno je biti vzor tako na igrišču kot zunaj njega. Kot kapetanka se trudim motivirati ekipo, ohranjati povezanost med igralkami in v zahtevnih trenutkih ostati mirna ter osredotočena. Biti kapetanka je zame posebna čast in dodatna motivacija, da se še bolj trudim za ekipo.
Za vami je tekma proti Olimpiji – kako bi ocenili to srečanje?
Tekma proti Olimpiji je bila zelo zahtevna, saj gre za eno najmočnejših ekip v ligi. Mislim, da smo pokazale dobro igro in se borile do zadnje minute, čeprav je nasprotnik večkrat močno pritisnil na našo obrambo. Pokazale smo veliko vztrajnosti in ekipnega duha, kar se je odrazilo v naši obrambi in povezanosti na igrišču. Takšne tekme so priložnost, da vidimo, kje smo kot ekipa močne in na katerih področjih se še lahko izboljšamo. Vsaka taka tekma je odlična priložnost za učenje in napredek.
V prihodnjem krogu vas čaka gostovanje na Gorenjskem proti Cerkljam. Kakšna so vaša pričakovanja?
Pričakovanja so vedno visoka. Lani smo bili na tekmah s Cerkljami vsaj enkrat blizu točke, a smo nesrečno izgubili. Vedno upamo na presenečenje in verjamemo, da lahko z vztrajnostjo pridemo do pozitivnega rezultata.
Kako ohranjate motivacijo in strast do nogometa, ko se soočate s slabimi rezultati?
Rezultat ni zgolj število zadetkov, ki jih obe ekipi dosežeta – je veliko več. Na primer, na tekmi proti Krimu smo prejeli zadetek že po 28 sekundah, vendar smo vseeno odigrale odlično in si dvakrat ustvarile čisto priložnost za zadetek, ki pa ga žal nismo dosegle. Igrišče smo zato zapustile z dvignjeno glavo, saj smo dokazale, da smo lahko konkurenčne ekipi, ki letos dosega izjemne rezultate. Motiviramo se tako, da si postavljamo majhne, realne cilje, ki jih poskušamo doseči. Strast do nogometa mora biti vedno prisotna, saj brez nje ekipa izgubi svoje bistvo. Zato v ekipi spodbujamo pozitivno naravnanost in podpiramo druga drugo.
Ali imate kakšnega vzornika v svetu nogometa, ki vas navdihuje pri doseganju ciljev?
Da, moj vzornik v svetu nogometa je zagotovo Cristiano Ronaldo. Njegova predanost, delovna etika in osredotočenost na doseganje ciljev so mi izjemen navdih. Všeč mi je, kako nikoli ne odneha in vedno stremi k izboljšanju svojih sposobnosti, ne glede na to, koliko je že dosegel. Njegovo samozaupanje in vera v svoje sposobnosti mi dajeta motivacijo, da na igrišču dam vse od sebe in vedno stremim k napredku. Ronaldo ni samo vrhunski igralec, ampak tudi primer, kako lahko s trdim delom, vztrajnostjo in disciplino dosežeš vrh.
Kakšni so vaši dolgoročni cilji v karieri – vidite svojo prihodnost v nogometu ali razmišljate tudi o drugih poklicnih poteh?
Moji dolgoročni cilji so še vedno povezani z nogometom, saj želim iz tega športa odnesti čim več izkušenj in lepih trenutkov. Vendar se zavedam, da v Sloveniji žal ni mogoče živeti zgolj od igranja nogometa, zato že zdaj razmišljam o drugih poklicnih možnostih. Aktivna sem kot sodnica že tri leta, ta vloga pa mi je zelo pri srcu. V prihodnosti bi se rada še bolj posvetila sojenju in morda napredovala na višje ravni, saj bi tako ostala del nogometne skupnosti in prispevala k razvoju športa, ki mi toliko pomeni.
Kako pomembno vam je družinsko življenje in prijateljstvo zunaj nogometa?
Družinsko življenje in prijateljstva zunaj nogometa mi pomenijo ogromno. Družina in prijatelji so mi v oporo in mi zagotavljajo ravnovesje, ki ga potrebujem za uspešno športno kariero. Njihova podpora mi pomaga prebroditi težke trenutke, saj vem, da imam vedno ob sebi ljudi, ki verjamejo vame, tudi ko stvari ne gredo po načrtih. Prav tako me prijatelji in družina spomnijo, da obstaja svet zunaj nogometa, kjer se lahko sprostim in odmisliti vse pritiske. Ta povezanost mi daje moč, da se na igrišče vrnem z več energije in pozitivno naravnanostjo.
Kaj počnete, ko niste na nogometnem igrišču – imate kakšne posebne hobije ali interese?
Ko nisem na nogometnem igrišču, najraje preživljam čas s prijatelji in uživam v sproščenem druženju. Pogosto gremo skupaj na veselice, kjer se zabavamo in pozabimo na vsakdanje obveznosti. Takšni trenutki mi pomagajo napolniti baterije in uživati v družbi ljudi, ki jih imam rada. Tako se odmaknem od nogometnih skrbi in stresa ter se v vsakodnevno rutino vrnem s svežim zagonom.
Če bi čez noč pridobili milijon evrov, kako bi jih porabili? Bi investirali v nogomet, potovanja ali kaj drugega?
Če bi čez noč pridobila milijon evrov, bi zagotovo izpolnila nekaj svojih največjih sanj! Najprej bi si privoščila srečanje s Cristianom Ronaldom – srečati svojega vzornika bi bil resnično nepozaben trenutek. Preostanek denarja bi namenila potovanjem, saj želim spoznavati nove kraje, kulture in ustvariti nepozabne spomine. Del zneska bi verjetno investirala tudi v projekte, povezane z nogometom, da bi lahko dolgoročno ostala del športa, ki ga imam tako rada, in si hkrati finančno zagotovila prihodnost.
Tarin, hvala za prijeten pogovor. Želim vam vse dobro na nogometnih zelenicah in zunaj njih. Bi za konec še kaj dodali?
Hvala tudi vam za prijeten pogovor! Zelo sem vesela, da sem lahko delila svoje misli. Upam, da bom lahko prispevala k rasti ženskega nogometa in navdihnila tudi druga dekleta, da se odpravijo na to pot. Naj bo pot naprej polna novih izzivov in priložnosti. Hvala in vse dobro tudi vam!
