V svetu, kjer ženski nogomet še vedno pogosto išče svoje mesto pod soncem, so zgodbe mladih igralk kot je Lana Curman še posebej dragocene. Lana prihaja iz okolice Ptuja in že od malih nog dokazuje, da so srčnost, odločnost in vztrajnost močnejši od predsodkov in fizičnih preprek. Z nami je spregovorila iskreno, brez olepševanja – o svojih začetkih, dvomih, poškodbah in zmagah, ki niso zapisane le na lestvicah, temveč predvsem v njenem notranjem razvoju.
Danes Lana nosi dres Aluminija, a nogomet zanjo ni le igra – je način življenja, vir osebne rasti in prostor, kjer se uči o sebi in drugih. V tem pogovoru razkrije, kaj pomeni biti dekle v "fantovskem športu", kako se sooča s pritiski, kaj jo žene naprej in kam si še želi. Intervju je poklon vsem mladim športnicam, ki si vsak dan znova utirajo svojo pot – v kopačkah, z voljo in pogumom.
K nogometu me je pritegnil oče, ki ga je treniral že od malih nog. Po mojem rojstvu ga je igral rekreativno in ga redno spremljal po televiziji. Kmalu si je tudi z mano začel podajati žogo na domači zelenici.
Kako so vaši domači sprejeli odločitev, da ste se posvetili "fantovskemu športu"?
Mojo odločitev so sprejeli pozitivno. Vedeli so, da je to nekaj, kar si želim že dolgo, in da bo pripomoglo k razvoju discipline, organiziranosti ter ekipnega duha – kljub temu, da gre za "fantovski šport", ki je za seboj puščal kar nekaj modric.
Kaj vam je bilo na začetku najtežje – fizično ali psihično?
Začetek je bil težji z vidika psihične obremenitve. Kot osemletni deklici mi kondicija ni predstavljala težav. Začela sem pri dečkih, ki do takrat še niso imeli soigralke. Zavedala sem se, da mnogi menijo, da dekleta ne sodijo na igrišče – kar deloma velja še danes, čeprav je ženski nogomet veliko bolj razvit kot takrat. To me je najbolj obremenjevalo. Lažje sem prestajala začetke, ker je z mano začela trenirati tudi moja najboljša prijateljica.
Kateri je bil vaš prvi klub in kaj ste se tam naučili?
Moj prvi klub je bil moški nogometni klub ŠD Videm. Tam sem naredila prve resne korake v športu in se naučila osnovnih tehničnih ter taktičnih znanj, ki so mi kasneje zelo koristila. Poleg tega sem se naučila, kako pomembna sta timsko delo in disciplina. Klub mi je dal tudi prvo pravo tekmovalno izkušnjo, kar me je dodatno motiviralo za nadaljnji razvoj.
Je kdo od trenerjev v zgodnjih letih posebej zaznamoval vašo pot?
Hvaležna sem vsem trenerjem, ki so me spremljali od malih nog, saj je vsak prispeval k mojemu razvoju. Posebej pa bi izpostavila svojega prvega trenerja, ki je svoji sestri – moji takratni učiteljici – predal vpisni list s povabilom na prvi trening.
Igrali ste za kar nekaj različnih klubov – vas je to obogatilo ali kdaj tudi zmedlo?
Igranje za več klubov me je na trenutke tudi zmedlo, saj nikoli nisem imela pravega mesta, kjer bi se lahko dlje časa razvijala. Ves čas sem iskala stabilno okolje, v katerem bi se počutila domače. Kljub temu me je ta izkušnja zelo obogatila – igrala sem z različnimi igralkami, spoznavala raznolike sloge igre in sodelovala s številnimi trenerji, od katerih sem se vedno kaj novega naučila. Igrala sem tudi v ekipah različnih kakovosti, kar mi je dalo širši pogled na igro in mi pomagalo prilagajati se različnim izzivom.
Se spomnite trenutka, ko ste prvič res občutili "dobrodošli v članskem nogometu"?
Težko bi izpostavila en sam trenutek, saj bi letos poudarila kar celotno sezono s svojo ekipo. To je bila zame posebna sezona, ker sem se prvič zares počutila kot del članske ekipe – kot nekdo, ki ima svoje mesto v ekipi.
V lanski sezoni ste igrali za ptujsko Dravo, ki je nato prenehala z delovanjem. Kako ste doživeli debitantsko sezono v članski konkurenci? Ste kdaj pomislili, da bi odnehali?
Debitantsko sezono sem si predstavljala povsem drugače. Zaključila sem jo hitro, saj sem se že v drugem krogu poškodovala in bila odsotna do konca sezone. Takrat sem resno razmišljala o koncu kariere – šlo je za mojo tretjo operacijo, obenem pa je tudi klub prenehal z delovanjem. Vse to me je dodatno obremenilo in spodbudilo misli o odhodu iz nogometa.
Kako je prišlo do vašega prihoda v Aluminij?
Po prenehanju delovanja članske ekipe Drave smo igralke z območja Ptuja ostale brez bližnjega kluba. Ustanovili sta se dve novi ekipi – Maribor Tabor in Aluminij. Odločila sem se za Aluminij, saj je tja prestopila večina mojih dotedanjih soigralk, pa tudi zaradi bližine doma.
Kako bi ocenili svojo formo skozi sezono – ste rasli iz tekme v tekmo?
Za mano je relativno dobra sezona. Lahko bi bila boljša, lahko tudi slabša. Iz tekme v tekmo sem nabirala izkušnje. Zavedam se, da imam še veliko prostora za napredek in da obstajajo pomanjkljivosti, na katerih moram še delati.
Se vam zdi, da ste letos napredovali kot igralka? Če da, v čem najbolj?
Menim, da sem najbolj napredovala v svojem mentalnem pristopu in odnosu do ekipe.
Sedem golov – ste si to predstavljali pred sezono?
Iskreno – tega si nisem predstavljala, saj gre za mojo prvo resno sezono v članski ligi. Vem pa, da bi morala izkoristiti še več priložnosti.
Kaj ste se v tej sezoni naučile kot ekipa?
Kot ekipa smo se naučile, kako pomembno je, da stopimo skupaj. V ekipnem športu posameznik ne more doseči ničesar sam. Spoznale smo, da zaupanje, podpora in skupna energija naredijo veliko razliko.
Se vam zdi, da si je ekipa zaslužila več, kot kaže končna lestvica?
Z nekaj športne sreče bi si seveda lahko priborile kakšno točko več, vendar mislim, da končna lestvica odraža našo zavzetost in resnost pri treningih.
Kaj bi izpostavili kot največjo moč te ekipe?
Naša največja moč je povezanost med igralkami – tudi takrat, ko se stvari niso odvijale po načrtih.
Če bi lahko začeli sezono znova – bi kaj spremenili?
Želela bi si bolj resnega pristopa celotne ekipe. Tekme in rezultati na lestvici so namreč neposreden izraz našega dela in truda.
Ste oseba, ki zna po tekmi odklopiti, ali jo še dolgo analizirate v mislih?
Tekmo v mislih premlevam še dolgo, posebej če vem, da nisem odigrala, kot bi si želela. Razmišljam o lastnih napakah in tudi o tem, kaj bi lahko kot ekipa naredile bolje.
Kaj vas žene naprej na treningih – tudi takrat, ko ni najlažje?
Moja strast do nogometa. Tudi po težkem dnevu vem, da me zvečer čaka trening, kjer pozabim na druge skrbi in preprosto uživam.
Kako prenašate poraze? Ste tekmovalni tudi zunaj igrišča?
Poraze prenašam težko, saj si vedno želim zmage. Tekmovalnost se včasih pokaže tudi zunaj igrišča, vendar je to čisto drugačen občutek kot v športu. V nogometu ne gre le zame – gre za ekipo, skupni trud in čustva.
Pod pritiskom – ste bolj tiha in zbrana ali eksplozivna in čustvena?
Pod pritiskom sem večinoma tiha in zbrana, čeprav se v meni veliko dogaja – zato kdaj iz mene izbruhnejo tudi čustva.
Ste oseba, ki se rada izpostavi, ali raje ostanete v ozadju?
Sem oseba, ki raje ostane v ozadju in se ne izpostavlja.
Boste v prihodnji sezoni še nosili dres Aluminija?
Za zdaj še ni dokončno odločeno, ali bom prihodnjo sezono še nosila dres Aluminija. Jeseni nadaljujem študij v Ljubljani, kar bo predstavljalo precejšen izziv pri usklajevanju faksa, treningov in razdalje. Vsekakor si želim ostati povezana z nogometom, zato me čaka pomembna in dobro premišljena odločitev.
Vas mika tujina? Če da, kam bi si želeli?
Tujina me mika, saj bi rada videla, kakšen nivo igre se tam dosega, kako poteka delo z igralkami, kakšni so pristopi in intenzivnost treningov. Kljub temu pa mi trenutno največ pomeni izobrazba, zato o tujini trenutno ne razmišljam aktivno.
Kako izgleda vaš običajen dan, ko ni treninga ali tekme?
Dopoldne preživim v šoli, popoldne si vzamem čas za krajši počitek, druženje s prijatelji in družino. Zvečer me običajno čaka še nekaj šolskih obveznosti.
Imate kakšno skrito spretnost ali talent?
Nimam posebnih spretnosti ali skritih talentov.
Lana, hvala za pogovor. Bi za konec še kaj dodali?
